Dejanja

Javno pismo- prof. dr. Marko Juvan

Spet vem, kaj pomeni biti zatrt

objavljeno 23.1.2021, dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042947714

Gospod župan Zoran Janković, če hočem ostati iskren, vas po dogodku z dne 19. januarja ne morem več nasloviti s formalnim izrazom »spoštovani«.

Pri izvrševanju svoje politike ste namreč posegli po prav isti fizični sili oklepljene policije, ki jo nad vaše meščane – kadar si še drznejo protestirati proti ukinjanju demokracije in vladavini arbitrarnih absolutističnih odlokov – pošiljajo vaši dozdevni idejni nasprotniki s sedežev vlade in notranjega ministrstva. Ko gre za interese dejanskih in potencialnih investitorjev, padejo slovenske kulturnobojne maske »rdečih« in »belih«: oboji proti politiki, razumljeni v Rancièrevem pomenu progresivnega ustvarjanja novih, raziskujočih načinov reševanja družbenih protislovij, usmerijo politiko kot policijo, s katero oblast disciplinira mase in vse, kar štrli iz povprečja, podredi monolitnosti obvladanega.

Ko sem v torek, 19. januarja, prek neposrednega videoprenosa pesnika Dejana Kobana zgrožen gledal, kako so se na vaš poziv desetine nabildanih varnostnikov in Hojsovih robokopov spravile na peščico mladih socialnih aktivistov, umetnikov in uporabnikov poslopij propadle tovarne Rog, sem občutil, kar je moralo vihariti v srcih tistih pregnanih, odrinjenih mladih ljudi, že po svojem videzu antipodov današnjih ekonomskih zmagovalcev – medijsko razglašenih prekupčevalcev, ki so si s fikcijami kriptovalut in sumljivo kupčijo z državo dvignili ego in počastili lepoto svojih mišičastih teles, primerljivih s seksapilnostjo Barbikinih Kenov. Tem ne bo mogel nihče nič, ko bodo po opravljenih poslih, ki smrdijo do neba, uživali na svojih privatnih letalih in jahtah kje v Karibih. Njihove antipode, ki so – čeprav se jih denar nikakor ne prime – po ustavi enakopravni državljani Slovenije, baje socialne države, pa tolčejo pendreki, jih slepi solzilec, k tlom tiščijo strokovni prijemi, vklepajo lisice! Dasiravno sem sam spodoben meščan, sem čutil z antimeščansko oblečenimi pregnanci iz Roga, ki so ostali čisto sami pred utelešenjem sile oblasti: mešanico nemočne jeze, upornosti in potrtosti. Spet vem, kaj pomeni biti zatrt.

Gospod župan, priznam, da sem v odnosu do tega dogodka pristranski. A to, da sem oče enega od tistih deklet in fantov, ki ste jih pravnomočno vrgli na cesto, mi omogoča, da vam posredujem vpogled v nekaj od tistega, kar so oni v tovarni Rog lahko počeli, preden so bili sredi zime in pandemije vrženi ven. Prav pristranskost mi omogoča prebiti stereotipne predstave, ki bi jim morda kot meščan podlegel tudi sam. Več kot obilno stereotipe dokumentira privoščljiva logoreja mnoštva komentatorjev s spletnih portalov. To besedovanje meji na tisto, kar danes korektno imenujemo »sovražni govor«, v bistvu pa gre za stoletje in več znano kranjsko zarukanost. Ta se danes bohoti v svoji zatohli svobodi, ko svoboda duha preganjana in poniževana umira. Skozi take stereotipe so uporabniki Roga videti kot lena, delomrzna, zadrogirana, umazana, razvajena in nekoristna sodrga, ki jo je treba »popucati« z obličja idilične, rasno čiste, pridne Slovenije in z ulic »najlepšega mesta na svetu«, ker se je polastila privatne (beri mestne) lastnine, ker se gre neko »kvaziumetnost«, gosti »ilegalne migrante« in drugo sumljivo svojat. Vam in tistim, ki po inerciji tako nemisleče mislijo, naj povem vsaj to, kar sem lahko spoznal na svoje pristranske oči: da vam je – upam, da začasno – uspelo zatreti kali dragocene umetniške prakse, kakršne pri nas doslej nismo premogli.

Gre za novi cirkus, uprizoritveno umetnost, ki na preseku tradicionalnih cirkuških veščin, gledališča, plesa, performansa in muziciranja ustvarja predstave, s katerimi navdušuje tako izbirčne mednarodne poznavalce kakor staro in mlado na ljubljanskih ulicah. Fantje in dekleta, ki to umetnost med prvimi v Sloveniji dvigajo nad amatersko raven, so v tujini izšolani artisti z diplomami, njihove predstave, s katerimi nastopajo po Sloveniji in svetu, pa so nagradili na festivalu mladega evropskega cirkusa v Franciji, medtem ko so jih slovenski gledališki kritiki predlani v časniku Dnevnik uvrstili med deset najboljših v državi. Umetnost novega cirkusa od artistov terja ne samo predano vajo (primerljivo s tisto, ki jo izvajajo vam bližji športniki), nabavo ali izdelavo precej dragih orodij in rekvizitov, temveč tudi prostor, v katerem lahko razvijajo svojo umetniško ustvarjalnost v raziskovanju novih konceptov, izrazov. In ker danes mestni ali državni proračuni za tak prostor nikdar ne bodo našli postavke, prosvetljenih kapitalističnih mecenov na sončni strani Alp ni videti, umetniki sami pa kot prekarni samozaposleni nimajo kaj več kot za sprotno preživetje, jim ni preostalo drugega, kot da so si z lastnim delom uredili prostor, ki so ga zasedli v skvotu Rog. Njihova Cirkusarna NaokRog je bila dovolj prostorna, visoka in široka, da jim je omogočila vadbo, izvajanje delavnic za otroke in odrasle ter nastope, razpete med tla in strop: žongliranje, akrobatiko v zraku in na tleh, klovnado, ekvilibristiko, vrvohodstvo…

Potem pa, gospod župan, se je v torek, 19. januarja, zgodilo, da so oklepljeni policisti, prek katerih ste uresničevali svojo pravnomočno politiko prostorskega urejanja občutljivega mestnega tkiva, potisnili k tlom in vklenili peščico teh tenkočutnih, inovativnih, izvirnih in predanih mladih artistov, medtem ko so izvajalci rušilnih del očitno za vedno devastirali njihovo Cirkusarno – in tako poteptali poganjke nove umetnostne prakse. Po svoje je paradoks, da so izvedenci na mestni občini v projektnih razpisih že večkrat priznali dragocenost njihove dejavnosti in da ste jo, gospod župan, prek svoje ekipe celo finančno podprli (čeprav z bolj simbolično vsoto), včeraj pa ste jo z invazijo na Rog za dolgo onemogočili. Kje naj zdaj vadijo in nastopajo? To, da lahko umetniško inovativno in obenem priljudno že vrsto let razveseljujejo staro in mlado na priljubljenih ljubljanskih festivalih uličnega gledališča, zahteva veliko trdega dela, predvsem pa prostor za to delo.

Gospod Janković, žal ste se s tem policijskim posegom kot deklariran častilec rdeče zvezde in njenega svobodoljubnega sporočila pridružili pogromu, ki ga trenutna državna oblast, deklarirano sovražna rdeči zvezdi, v teh mesecih izvaja nad neodvisno, alternativno umetnostjo ter mediji in društvi, ki skrbijo za pravice in interese zatiranih, izkoriščanih, na rob odrinjenih skupin. Se vaša izvršena deložacija Roga kaj razlikuje od vladno načrtovane deložacije na Metelkovi? Je zatrtje novega cirkusa kaj drugačno od poskusa zatrtja Radia Študent? Kaj bo po takšnem skupnem delovanju nesvete alianse mestne in državne prisile še ostalo od dediščine civilnodružbenih gibanj osemdesetih let, ki so soustvarila pogoje za nastanek države, v kateri živimo?

Vem, pravo je na vaši strani. Uporabniki Roga na stavbi ne morejo uveljaviti lastninske pravice. Z ostanki tovarne Rog lahko zakonito razpolaga le mestna oblast. A modrost ni na vaši strani. Ljubljana bo z izpraznitvijo in preureditvijo teh poslopij postala še lepše mesto – čeprav v smislu gentrificirane lepote, katere estetski učinek se meri s številom očaranih dnevnih turistov in premožnih kupcev luksuznih stanovanj ter investitorskim interesom globalnih trgovskih verig. A Ljubljana bo s tem manj svobodno mesto. Tudi v primeru Roga ste zamudili priložnost, da bi se proslavili kot župan, ki ob podpori svojih služb in ekspertov ne le vešče uveljavlja svojo vizijo, temveč ima tudi sposobnost, da mestno tkivo in življenje v njem oblikuje v sodelovanju z različnimi skupinami prebivalcev, tudi tistimi, ki so ekonomsko in politično šibki, a poskušajo nagovarjati in skrbeti za specifične populacije meščanov. Današnja progresivna mestna politika, urbanizem in arhitektura stavijo na pobude od spodaj, participatornost. Tovarna Rog bi lahko postala vzorčen primer takšne socialno občutljive, dialoške arhitekture. Z njo bi tenkočutni načrtovalci v dogovoru z uporabniki Roga, ki so zapuščeni stavbi že vdihnili novo življenje s številnimi umetniškimi, socialnimi in športnimi vsebinami, poskrbeli za varno, fleksibilno strukturo, ki bi navzven ohranila industrijsko arhitekturno dediščino, navznoter pa omogočila, da bi jo uporabniki s svojim prostovoljnim delom po arhitekturno vnaprej določenih opcijah gradbeno sproti prilagajali svojim potrebam. To bi lahko bila unikatna rešitev, vzor Evropi. Vaš načrt pa bo Rog spremenil v le še enega od konfekcijskih prostorov za prav tako konfekcijsko globalno kulturno industrijo.


PROF. DR. MARKO JUVAN, Ljubljana