Ogled vira SKUPINA ZA PRENOVO MESTA IN STANOVANJA

SKUPINA ZA PRENOVO MESTA IN STANOVANJA


~ POBUDNIKI: 

Klemen P. in Anja. P + LOM


~ OZADJE: 

V Ljubljani in drugod po Sloveniji stanovanja postajajo vse bolj nedostopna, saj povprečna cena kvadratnega metra raste v nebo. V nasprotju z nujnostjo reševanja stanovanjske problematike in potrebami večine prebivalstva, se predvsem v prestolnici s pomočjo oblasti gradi (pre)draga stanovanja. Najemni trg ni reguliran, alternative kot so skupnostne oblike bivanja se onemogoča. Problematična je tudi slaba kakovost obstoječega stanovanjskega fonda, s čimer pa se nihče pretirano ne ukvarja. Pred kratkim je IŠSP objavil rezultate spletne ankete, ki jasno ponazorijo glavne težave in želje iskalcev stanovanj, izpostavijo pomanjkanje javne stanovanjske politike in kažejo na smiselnost  podpiranja razvoja stanovanjskega zadružništva: https://zadrugator.org/ugotovitve-spletne-ankete-vprasanja-za-stanovanja/


~ ZAPISNIK: 

Člani in članice skupine so bili najprej pozvani, da delijo svoje izkušnje, dileme oziroma razloge, da so se priključili skupini, ki naslavlja stanovanjsko problematiko. Strinjali so se, da si v Ljubljani s povprečno plačo težko zagotoviš (dostojno) stanovanje. Nedostopnost stanovanj se še vedno dojema kot individualni problem, premika se meja revščine (premik srednjega razreda vedno bolj proti robu). Problem pa ni samo v Ljubljani in ostalih mestih, tudi na podeželju je težko najeti stanovanje ali hišo. Člani skupine so se spraševali tudi: Kdo si sploh zasluži stanovanje v mestu? Odprlo se je vprašanje brezdomstva in drugih marginaliziranih skupin, ki "kvarijo" in "motijo" podobo mesta. V mestu je opazna vse večja težnja po vedno večjem nadzoru vseh, ki bi lahko motili občanke in občane.


Tudi študentski dom ni več prostor bivanja in varnega osebnega prostora, ampak vedno bolj prostor nadzora nad študenti in študentkami (omejevanje obiskov, druženj ipd.). V času epidemije se je pokazalo, da stanovanja in samo bivanje v študentskem domu nista samoumevna in da študenti in študentke zares nimajo skoraj nobenih (stanovanjskih) pravic. Udeleženci so spomnili tudi na stanje v Akademskem kolegiju, kjer kljub sklenitvi nove pogodbe za prostore v Baragovem semenišču, usoda študentskega doma po oktobru 2022 še naprej ostaja nejasna. V povezavi s tem, je bila omenjena tudi problematika mladih in študentskih stanovanjskih skupnosti za mlade: nova stanovanjska  skupnost za mlade Gerbičeva, ki z visokimi najemninami, obvezno participacijo in varščino ter še nekaterimi pogoji niti slučajno ne rešuje stanovanjskega problema mladih, še posebej ne tistih v najtežjem socialnem položaju.


Problematična je tudi prodaja zemljišč v lasti MOL zasebnim investitorjem. S strani občine in njenih oddelkov se večkrat sliši argument, da se na praznih zemljiščih ne gradi, ker se čaka primeren zasebni investitor. Kot eden izmed ključnih problemov se je omenil umik javnih akterjev s stanovanjskega področja kar rezultira v premalo gradnje javnih najemnih stanovanj. Na drugi strani se povečuje število luksuznih stanovanj in sosesk, ki se ograjujejo, nimajo pa javnih površin (igrišč, parkov ipd.), zato se izkorišča infrastrukturo (in tudi zgodovinsko vrednost), ki je v bližini. Vse bolj je jasno, da tudi na stanovanjskem področju prevladuje kapital nad pravicami ljudi. Ker ni institucije, ki bi regulirala investitorje, prevlada pritisk kapitala – stanovanja se podvržena kapitalskemu videnju in se gradijo kot naložba. Nujno potrebno bi bilo uvesti progresivni nepremičninski davek.


Izpostavila se je tudi neurejenost najemništva pri nas: najemniška razmerja so slabo urejena, slabo je tudi samo razumevanje najemništva in pravic najemnikov (npr. "kljub temu, da plačujem visoko najemnino, o vsem v stanovanju še vedno odloča lastnik; kot najemnik imam občutek, da sem tam odveč oziroma da s svojim bivanjem motim"). Zdi se, kot da si ljudje lahko svojo stanovanjsko vprašanje uredimo samo s tržnimi mehanizmi oziroma na najemniškem trgu in da je to nekaj povsem samoumevnega. Zaradi prevelike osredotočenosti na lastništvo, je zelo očitno tudi pomanjkanje alternativ oziroma drugih oblik oskrbe. V skupini je bilo omenjeno, da se pogreša skupnost, ki bi nastala oziroma se povezala v raznih soseskah oziroma blokovskih naseljih, zato je sledil predlog, da se v blokih (ali pa na zunanjih površinah) vzpostavljajo t.i. skupnostni prostori, kjer se ljudje  lahko srečujejo, povezujejo in družijo.


~ SKLEPI IN AKCIJE: 

Nujno je zavedanje, da dobra stanovanjska politika pomeni tudi boljše mesto. Pobudniki skupine bodo na temo prenove mesta in stanovanj vzpostavili mailing listo za redno komunikacijo in organizacijo aktivnosti. Alternativna možnost je obuditev platforme Kje bomo pa jutri spali?, ki je v zadnjih letih že aktivno opozarjala na stanovanjsko problematiko. Skupina bo pričela z mapiranjem praznih javnih zemljišč, na katerih bi se lahko gradila dostopna stanovanja ali pa so že v postopku privatizacije. 


Na eni izmed javnih površin v mestu se vzpostavi stojnica, kjer se opozarja na prazna zemljišča in podaja relevantne informacije, saj se zdi, da ljudje še vedno niso dovolj informirani oziroma obveščeni. Delovanje v fizičnem prostoru pa bi bilo smiselno dopolniti še z vzpostavitvijo spletne strani. Čez poletje se na posameznem zemljišču organizira dogodek (družabno srečanje, javna tribuna), na katerem se opozori na nedostopnost stanovanj in na splošno o stanovanjski problematiki v Ljubljani.