Javna pisma

Arne Vehovar: Je to res mesto, v kakršnem si želimo živeti?

Objavljeno v Dnevniku, dne 18.3.2021, dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042951366/mnenja/odprta-stran/je-to-res-mesto-v-kakrsnem-si-zelimo-ziveti

Se še spomnite ameriškega predsednika, ki je svoje državljane, pa tudi nas, gledal v oči in lagal? Mnogokrat. To zna tudi naš predsednik vlade. In ljubljanski župan. Ta nam je gledal v oči in zatrjeval, da je bila stara tovarna Rog ob desantu 19. januarja prazna. Zatrjeval je tudi, da so bili uporabniki nasilni in je bil primoran poklicati na pomoč robocope s solzivcem, da so jih vklenili in umirili. Ob tem pa je vojska varnostnikov in gradbenih delavcev po navodilih odvetnikov že rušila in uničevala vse, kar jim je prišlo pod roke. Brez sodne odredbe.

Rušenje in uničevanje se je načrtno izvajalo z namenom, da uporabniki ne bi mogli uveljavljati pravice posesti. Temu je v sklepu o zavrnitvi začasne odredbe 8. marca, ki ga MOL razglaša za veliko zmago in dokaz o pravilnosti in upravičenosti ravnanja, pritrdilo tudi sodišče. Posestne pravice seveda ni mogoče uveljavljati na neobstoječi nepremičnini. Pa čeprav je bila prav z namenom preprečitve možnosti uveljavljanja pravice posesti nasilno izpraznjena, porušena ali uničena.

Takoj po napadu na Rog se je zagnal močan propagandni stroj, ki je Rog prikazal kot ekološko bombo v središču mesta, prostor, zatrpan s smetmi, prostor, kjer so se zbirali narkomani, migranti in podobna »nesnaga«, ki nikakor ne sodi v zloščeno središče mesta. Pozabil pa je seveda omeniti, da so bili ekološko nevarni galvanski bazeni v Rogu že leta 2006, ko se je MOL z bodočimi uporabniki dogovoril o začasni rabi. Pozabil je tudi omeniti, da so se uporabniki neuspešno poskušali dogovoriti z občino o odvozu smeti. Pozabil je omeniti, da je v okviru Roga ob množici umetnikov delovalo tudi več socialnih nevladnih organizacij, ki so pomagale tistim, ki niso bili deležni ustrezne pomoči s strani države in mesta. In da je tam delovala tudi kolesarska delavnica. Od tod torej injekcije, množica domnevno ukradenih koles in drugih dokazov o »neprimernosti« skupnosti, ki je delovala v Rogu.

Nujno moramo vsi kritično razmisliti o samovoljni izbiri programa novega Roga – prostora, ki bo namenjen danes tako modnim »kreativnim industrijam«. Na svoji spletni strani MOL opisuje krasni novi svet, ki bo nastal v Rogu, kjer bo od 11.000 kvadratnih metrov prenovljenih površin kar 5500 kvadratnih metrov namenjenih ustvarjalnosti. Kaj bo na preostalih 5500 kvadratnih metrih, MOL ne pojasni. Prav tako ne pojasni, zakaj k snovanju novih prostorov niso bili povabljeni obstoječi uporabniki, ki so v prostoru že uspešno delovali in ga, hkrati s celotnim mestom, bogatili s prepletom različnih alternativnih, tudi zelo ustvarjalnih vsebin. Zdi se, da gre pri prenovi stare tovarne predvsem za očiščenje in dvig vrednosti kareja, ki bo tako postal zanimiv za investitorje dizajnerskega hotela in luksuznih stanovanj, predvidenih v arhitekturnem natečaju iz leta 2008.

Mož, ki nas gleda v oči in laže, si je s svojim tiranskim načinom vodenja mesta pridobil veliko moč in vpliv. Ta moč se kaže tudi v uspešni medijski blokadi poziva več kot stotih univerzitetnih profesorjev (in z njim povezane peticije, ki jo je podpisalo preko 1200 ljudi), v katerem vrhunski strokovnjaki s področij sociologije, filozofije, umetnosti in prostorskega načrtovanja občino pozivajo k drugačnemu ravnanju. Teden dni po pozivu je občina pripravila skrajno aroganten in zavajajoč odgovor, v katerem namesto odgovorov na zahteve iz poziva našteva svoje uspehe.

Mestni prostor je za nekdanjega Najboljšega soseda, kot kaže, le tržno blago, ki omogoča velike zaslužke. Podobno zgodbo, kot se dogaja v Rogu, lahko namreč opazujemo tudi v Križankah, kjer se MOL z vsemi sredstvi bori za čim hitrejšo izselitev srednje šole za oblikovanje in fotografijo, tudi z izsiljevanjem s soglasji, potrebnimi za pridobitev gradbenega dovoljenja za novi NUK, ter trgovanjem s parcelami za center znanosti v Trnovem.

V kratkem se napoveduje tudi spopad za Akademski kolegij za Bežigradom ter izselitev 200 dijakov in študentov, ki ne bodo več sodili v prestižno četrt, ki jo mesto načrtuje z velikimi novogradnjami v sklopu železniške in avtobusne postaje ter vzdolž Dunajske ceste.

Mesto ni last župana in mestne uprave. Mesto je last vseh njegovih prebivalcev. Gentrifikacija mestnega središča, ki jo je s svojimi projekti sprožila mestna uprava, mesto počasi ubija. Sprehodite se pred policijsko uro skozi center mesta in se ozrite na pročelja stavb. Tema!

Je to res do vseh prijazno, vključujoče mesto, v kakršnem si želimo živeti?

Arne Vehovar, Ljubljana