Javno pismo- Arne Vehovar

Je to res mesto, v kakršnem si želimo živeti?

dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042951366/mnenja/odprta-stran/je-to-res-mesto-v-kakrsnem-si-zelimo-ziveti

Se še spomnite ameriškega predsednika, ki je svoje državljane, pa tudi nas, gledal v oči in lagal? Mnogokrat. To zna tudi naš predsednik vlade. In ljubljanski župan. Ta nam je gledal v oči in zatrjeval, da je bila stara tovarna Rog ob desantu 19. januarja prazna. Zatrjeval je tudi, da so bili uporabniki nasilni in je bil primoran poklicati na pomoč robocope s solzivcem, da so jih vklenili in umirili. Ob tem pa je vojska varnostnikov in gradbenih delavcev po navodilih odvetnikov že rušila in uničevala vse, kar jim je prišlo pod roke. Brez sodne odredbe.

Rušenje in uničevanje se je načrtno izvajalo z namenom, da uporabniki ne bi mogli uveljavljati pravice posesti. Temu je v sklepu o zavrnitvi začasne odredbe 8. marca, ki ga MOL razglaša za veliko zmago in dokaz o pravilnosti in upravičenosti ravnanja, pritrdilo tudi sodišče. Posestne pravice seveda ni mogoče uveljavljati na neobstoječi nepremičnini. Pa čeprav je bila prav z namenom preprečitve možnosti uveljavljanja pravice posesti nasilno izpraznjena, porušena ali uničena.

Takoj po napadu na Rog se je zagnal močan propagandni stroj, ki je Rog prikazal kot ekološko bombo v središču mesta, prostor, zatrpan s smetmi, prostor, kjer so se zbirali narkomani, migranti in podobna »nesnaga«, ki nikakor ne sodi v zloščeno središče mesta. Pozabil pa je seveda omeniti, da so bili ekološko nevarni galvanski bazeni v Rogu že leta 2006, ko se je MOL z bodočimi uporabniki dogovoril o začasni rabi. Pozabil je tudi omeniti, da so se uporabniki neuspešno poskušali dogovoriti z občino o odvozu smeti. Pozabil je omeniti, da je v okviru Roga ob množici umetnikov delovalo tudi več socialnih nevladnih organizacij, ki so pomagale tistim, ki niso bili deležni ustrezne pomoči s strani države in mesta. In da je tam delovala tudi kolesarska delavnica. Od tod torej injekcije, množica domnevno ukradenih koles in drugih dokazov o »neprimernosti« skupnosti, ki je delovala v Rogu.

Nujno moramo vsi kritično razmisliti o samovoljni izbiri programa novega Roga – prostora, ki bo namenjen danes tako modnim »kreativnim industrijam«. Na svoji spletni strani MOL opisuje krasni novi svet, ki bo nastal v Rogu, kjer bo od 11.000 kvadratnih metrov prenovljenih površin kar 5500 kvadratnih metrov namenjenih ustvarjalnosti. Kaj bo na preostalih 5500 kvadratnih metrih, MOL ne pojasni. Prav tako ne pojasni, zakaj k snovanju novih prostorov niso bili povabljeni obstoječi uporabniki, ki so v prostoru že uspešno delovali in ga, hkrati s celotnim mestom, bogatili s prepletom različnih alternativnih, tudi zelo ustvarjalnih vsebin. Zdi se, da gre pri prenovi stare tovarne predvsem za očiščenje in dvig vrednosti kareja, ki bo tako postal zanimiv za investitorje dizajnerskega hotela in luksuznih stanovanj, predvidenih v arhitekturnem natečaju iz leta 2008.

Mož, ki nas gleda v oči in laže, si je s svojim tiranskim načinom vodenja mesta pridobil veliko moč in vpliv. Ta moč se kaže tudi v uspešni medijski blokadi poziva več kot stotih univerzitetnih profesorjev (in z njim povezane peticije, ki jo je podpisalo preko 1200 ljudi), v katerem vrhunski strokovnjaki s področij sociologije, filozofije, umetnosti in prostorskega načrtovanja občino pozivajo k drugačnemu ravnanju. Teden dni po pozivu je občina pripravila skrajno aroganten in zavajajoč odgovor, v katerem namesto odgovorov na zahteve iz poziva našteva svoje uspehe.

Mestni prostor je za nekdanjega Najboljšega soseda, kot kaže, le tržno blago, ki omogoča velike zaslužke. Podobno zgodbo, kot se dogaja v Rogu, lahko namreč opazujemo tudi v Križankah, kjer se MOL z vsemi sredstvi bori za čim hitrejšo izselitev srednje šole za oblikovanje in fotografijo, tudi z izsiljevanjem s soglasji, potrebnimi za pridobitev gradbenega dovoljenja za novi NUK, ter trgovanjem s parcelami za center znanosti v Trnovem.

V kratkem se napoveduje tudi spopad za Akademski kolegij za Bežigradom ter izselitev 200 dijakov in študentov, ki ne bodo več sodili v prestižno četrt, ki jo mesto načrtuje z velikimi novogradnjami v sklopu železniške in avtobusne postaje ter vzdolž Dunajske ceste.

Mesto ni last župana in mestne uprave. Mesto je last vseh njegovih prebivalcev. Gentrifikacija mestnega središča, ki jo je s svojimi projekti sprožila mestna uprava, mesto počasi ubija. Sprehodite se pred policijsko uro skozi center mesta in se ozrite na pročelja stavb. Tema!

Je to res do vseh prijazno, vključujoče mesto, v kakršnem si želimo živeti?

Arne Vehovar, Ljubljana

Odgovor Z. Jankovića: Je to res mesto, v katerem si želimo živeti?, 2.

objavljeno, 20.3.2021, dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042951529/mnenja/odprta-stran/je-to-res-mesto-v-katerem-si-zelimo-ziveti-2

V časniku Dnevnik je bilo 18. 3. 2021 v rubriki Pisma bralcev objavljeno pismo Arneta Vehovarja z zgornjim naslovom, kjer me obtožuje laganja, v resnici pa z izkrivljanjem dejstev sam počne prav to.

Nikoli in nič se nisem zlagal, za vse, kar sem povedal, obstajajo dokumenti. Dejstva so naslednja: prejeli smo zapisnik komisije, v katerem je bilo navedeno, da je bilo območje Roga 19. januarja, ko smo ga nazaj prevzeli v last, prazno. V Rogu nisem bil 5 let, vse odkar je sodišče začasnim uporabnikom priznalo posestno pravico, vanj bom spet vstopil takrat, ko se bodo začela izvajati gradbena dela. To sem tudi javno povedal.

Gospod Vehovar napoveduje tudi spopad za Akademski kolegij za Bežigradom ter izselitev tamkajšnjih dijakov in študentov. Namesto da bi se iskreno razveselil idejne rešitve svojega stanovskega kolega podžupana prof. Janeza Koželja, ki si prizadeva za dograditev manjkajočega dela stavbe Baragovega semenišča po zamisli Jožeta Plečnika, si raje sam skonstruira njegovo usodo, ki je daleč od resnice. Baragovo semenišče bomo dogradili in stari del ponudili državi v odkup z željo, da tam še naprej ostanejo dijaki in študentje. Če se država za odkup ne bo odločila, ga bomo namenili mladim družinam v okviru našega stanovanjskega sklada.

Gospodarno ravnanje z občinskim premoženjem je med osnovnimi nalogami Mestne občine Ljubljana, tako tudi »trgovanje s parcelami«, kot zapiše v svojem pismu. Morda bi bilo gospodu Vehovarju bolj prav, če bi ukinili pristojni oddelek in občinsko premoženje preprosto razdelili po všečnosti. Najbrž si tako razlaga definicijo gospodarnega ravnanja.

Čeprav se gospodu Vehovarju zdi odgovor občine na poziv podpisnikov peticije, ki so zagovarjali začasne uporabnike Roga, aroganten, poudarjam, da so v njem navedena le dejstva, za katerimi stojim.

In ne nazadnje – res je, mesto ni nikogaršnja last. Sem pa prepričan, da si meščanke in meščani zaslužijo vodstvo, ki z mestno lastnino ravna tako skrbno in odgovorno kot s svojo lastno.

Gospod Vehovar, to so dejstva.

Zaradi lažnih obtožb, ki ste jih o meni izrekli v svojem pismu, pričakujem javno opravičilo. Zoran Janković, župan MO Ljubljana

Je to res mest v katerem si želimo živeti?, 3.

objavljeno 25.3.2021, dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042951860/mnenja/odprta-stran/je-to-res-mest-v-katerem-si-zelimo-ziveti-3

Gospod župan MO Ljubljana Zoran Janković,

opravičujem se, če v svojem pismu, objavljenem v Dnevniku 18. 3., nisem dovolj jasno in razumljivo predstavil svojih dvomov o pravilnosti vašega ravnanja. Naj pojasnim svoje trditve.

Priprava in izvedba izpraznitve Roga brez naloga o izvršbi nakazujeta, da ste vedeli, da območje ni zapuščeno. Po naročilu MOL in s pomočjo pravnikov natančno premišljena, s policijsko silo podprta akcija »dokončne rešitve« v Rogu je bila samovoljna in barbarska, nevredna kultivirane, do meščanov odprte mestne oblasti.

Leta 2019 je MOL skušala izseliti študentski dom iz Akademskega kolegija, a je po protestih od namere na videz odstopila. Kot pogoj za nadaljnjo uporabo prostorov je domu predlagala nerazumno visoko najemnino. Občina in ministrstvo za šolstvo sta nato sklenila kompromis, veljaven do začetka prenove objekta. Glede na konfliktno razmerje med mestom in državo je pričakovati, da bo po prenovi odkupna cena za del objekta previsoka za vzdržno financiranje študentskega bivanja. Tako bodo študentje – podobno kot kar nekaj fakultet – izrinjeni na mestno obrobje, mesto pa prikrajšano za še en del vitalne populacije.

Rog, Križanke, Akademski kolegij so le nekateri izmed najaktualnejših problemov Ljubljane, ki izhajajo iz zgrešenega temeljnega koncepta upravljanja mesta kot podjetja, ki mora prinašati dobiček, tudi ko gre za socialne programe. Toplo priporočam, da na spletnih straneh revije Outsider preberete odličen članek dr. Miloša Kosca – Arhitekta veselega »NE« . Govori prav o prioritetah, ki bi si jih morali postaviti tudi pri nas.

Težav v mestu je namreč veliko. Simptomatična sta projekta, ki kažeta na slabo premišljeno strategijo razvoja. Projekta Emonike in Bežigrajskega športnega parka naj bi se s skoraj identičnim komercialno-hotelskim programom zgradila le dober kilometer drug od drugega – v neposredni bližini centra mesta. Eden od njiju celo na račun uničenja kulturnega spomenika. Zavedati se moramo, da Ljubljana nikoli ne bo velemesto in je že zdaj prezasičena s komercialnim programom. Zato vsako dodajanje novega neizbežno vodi v propad starega. Tako je že odmrlo mnogo mestotvornega javnega programa v pritličjih stavb v mestnem središču in njegovi bližini, mesto pa s tem postaja brez pravega življenja in neprivlačno za meščane.

Naj vam torej ob tej priložnosti predlagam, da skupaj s prof. Koželjem ponovno razmislita o viziji prostorskega razvoja mesta ter navezavi enakopravnejšega dialoga s pregnanimi uporabniki Roga, ki jim je v nekaj letih uspelo degradirani industrijski dediščini vdihniti dragocene vsebine. Dialogu bi se morala pridružiti tudi širša javnost. Zakaj ne bi prav na primeru Roga preizkusili drugačnega, participatornega načina razvoja, gradnje in upravljanja mesta prihodnosti?

Upam, da se bo na kakem primernejšem mestu najin pogovor lahko nadaljeval in da se mu bo pridružilo čim več meščanov, ki jim je mar, v kakšnem mestu živijo.

Arne Vehovar, Ljubljana